Kot otroci smo vsak dan pred sabo videli ogromno možnosti in priložnosti. Bili smo polni idej, življenja in živahnosti. Tudi naše telo je bilo zelo gibko, lahko smo izvedli skoraj karkoli smo si zamislili – splezali na drevo, z lahkoto šli čez zahteven poligon, delali prevale, kolesa, stoje in še in še. V svojem telesu in umu smo bili svobodni.
Na neki točki se je ta širok spekter možnosti pričel zoževati. Pri večini se je to zgodilo z vstopom v šolo. Ko smo usmerjeno pričeli razvijati le določene sposobnosti, druge pa smo nekoliko zanemarili. Vedno več časa smo preživeli sede, vedno več časa smo delovali «z glavo». In ta vzorec se je poglabljal čez srednjo šolo, morda čez visokošolsko izobraževanje, do danes, ko spet (po večini) sedimo in zelo usmerjeno delujemo v svojih službah. Skozi cel razvoj gremo običajno precej enostransko usmerjeno.
A to nikakor ne pomeni, da so te možnosti in sposobnosti, ki smo jih dodobra razvili, edine, ki jih imamo oz. lahko nadgradimo.
Osebnostno rast oz. osebnostni razvoj razumem, kot razvijanje potencialov, ki jih imamo v sebi, pa jih tekom formalnega izobraževanja nismo raziskovali ali se v njih poglabljali. Osebnostno se lahko razvijamo na več področjih. Pridobivamo nove izkušnje, odkrivamo svoje pozabljene zmožnosti, kot na primer otroško svobodnost in igrivost v telesu in umu… raziskujemo. Življenje in človek sta dve tematiki, ki sta še mnogo širši, kot nam je bilo predstavljeno.
S somatskim delom na sebi ponovno odkrivamo lahkotnost v sebi, v gibanju, delovanju in umu. Raziskujemo in odkrivamo svoje speče potenciale. Vse na človeku zelo prijazen in prijeten način.